Zapis drugega srečanja Kluba socialnega dela, ki se je odvijal

na CSD Severna Primorska, enoti Nova Gorica,

dne 23. 1. 2020 s pričetkom ob 13. uri

PRISOTNI: Majda Pušnar, Nataša Novak, Marjan Vončina, Štefan Lepoša, Janko Cafuta, Perica Radonjić, Renata Špoljar, Gabrijela Prinčič, Keti Žnidarčič, Danijela Krkoč, Žiga Zega, Meri Rožac, Aleš Žnidar, Peter Stefanoski, Sonja Saksida, Marjeta Simonič, Irena Ilešič Čujovič, Tjaša Rodman, Darja K. Korva, Helena Bezjak Burjak, Špela Zupan, Patricija Može, Tadeja Komel.

V uvodu direktorica CSD Severna Primorska Patricija Može, pozdravi prisotne. V nadaljevanju predstavi CSD Severna Primorska, in pove s katerimi izzivi se center srečuje pri izvajanju socialno varstvene dejavnosti.

Peter Stefanoski najprej pove kako je do ideje za Klube socialnega dela sploh prišlo. Pove, da v neki fazi je prišlo med socialnimi delavci do občutka, da vse ne gre tako kot bi moralo, in zato so se iskale določene rešitve v okviru srečanj na Fakulteti za socialno delo, v okviru Kongresa socialnega dela in tako naprej, prišlo pa je tudi do ideje, da bi kot socialni delavci bili bolj slišani, če bi se srečevali na srečanjih, ki bi bila namenjena iskanju konkretnih rešitev v konkretnih situacijah. S tem bi se predvsem okrepilo zavedanje med socialnimi delavci, da niso sami, ko so nezadovoljni z nečim kar se jim dogaja. Na prvem srečanju Kluba so se sodelujoči bolj zatekli k tarnanju, za današnje srečanje pa predlaga, da bi se poiskala tista področja, kjer bi lahko še kaj naredili.

Darja K. Korva pove, da ji je ideja Klubov blizu, saj so tudi pred leti na Skupnosti imeli tematske klube, kjer so obdelali posamezne vsebine oz. vsebinsko področje. Ob reorganizaciji, ki je bila predvsem organizacijska, pričakuje tudi vsebinsko. Te reorganizacije pa si ne predstavlja, da bi jo delali brez stroke. Stroka je tista, ki bo povedala na kakšen način bo posamezna naloga izvedena. Ne predstavlja si, da bi nekdo iz Ministrstva predpisal, kako naj se izvede neko nalogo. To je tista skrb, zaradi katere je pripravljena na vseh akcijah Kluba sodelovati in to na način, da se ne ukvarjamo več z organizacijo in začnemo delati socialno delo. Meni, da mora biti to izhodišče za socialne delavce. Če bodo strokovni delavci določali vsebino strokovnega dela, potem bodo direktorji to morali omogočati vsak v svojem okolju, na način, da bo ta storitev ali naloga približno po standardih enaka v celi državi. Zato poziva »Začnimo delati socialno delo, ne glede na to ali imamo resurse ali nimamo. Naredimo ga toliko kolikor resursov imamo, ker drugače ne gre.«. V nadaljevanju poudarja, da so mladi strokovni delavci še veliko bolj na udaru, kot starejši z izkušnjami, katerim je bilo omogočeno pridobivanje dodatnih znanj, dodatnih kompetenc. Za mlade, ki prihajajo, centri nimajo finančnih sredstev, da bi jih lahko napotili na neka daljša usposabljanja na katerih bi pridobili specialna znanja iz določenega področja. Izobraževanja na katera hodijo so premalo, da bi lahko dvignili strokovno samozavest, ker izziv (problem) socialne stroke je izziv (problem) samozavesti. Ideal dela je po njenem mnenju tim strokovnjakov in vsak se ukvarja s človekom na svoj način za tisto, kar je specialist. Ugotovitve oziroma dogovore vsak strokovnjak napiše in nato se tim sestavi ter skupaj naredijo načrt. Eden izmed strokovnjakov tima prevzame izvajanje načrta, kar pomeni, da človeku ponudi podporo v realizaciji vseh zapisanih zahtev. To je zanjo strokovno socialno delo. »To da stojim za človekom, skupaj z njim načrtujem in da sem mu potem v podporo in če ugotovim, da dvakrat je prišel, tretjič ga ni, vprašam zakaj ga ni bilo, ter mu pomagam spet naprej. Tukaj smo se kot stroka izgubili.«

Patricija Može pove, da so bili v preteklih mesecih zaposleni s spremembami in centralizacijo upravljanja in vzpostavitvijo krogotoka dokumentov, ..., da so vse enote povezali. Sedaj pa se s tega vidika stvari umirjajo in zato bo več časa za usmeritve v strokovno delo. Strinja se z Darjo, da je na centru zdaj veliko mladega kadra. Na trgu dela pa ga skoraj ni več.  Zaposluje se ljudi, ki ne izpolnjujejo pogojev in tukaj bi bilo potrebno dvigniti lastno samozavest o tem, da je na centrih, sploh sedaj, ko so večji, ogromno strokovnega znanja za opravljanje socialnega dela. To znanje je potrebno pri zaposlenih poiskati in vzpostaviti pogoje za prenos na mlade ljudi. Imamo ga veliko znotraj centrov, samo poiskati je potrebno tiste delavce, ki so se specializirali na nekih področjih in so res strokovnjaki ter jim dati podporo, da se znotraj centrov organizirajo usposabljanja in naredi ta tok prenosa znanj na mlajše ljudi, ki res, ko se zaposlijo ne znajo opravljati PSP-ja, niso opolnomočeni za opravljanje socialnega dela,…

Darja K. Korva meni, da morajo socialni delavci povedati kaj so njihove metode dela. Predvsem zato, ker npr. pravnik je zelo dobrodošel član tima, vendar ne pozna procesov dela, metod, tehnik razgovorov in drugih metod, ki so primarne metode socialnega dela. Postopek bo znal speljati, vendar žlahtnost socialnega dela je socialno delo z vsemi tehnikami in metodami. Vedno se govori o ključni osebi, to je tisti nosilec, ki bo združil vse profile.

Perica Radonjić omeni, da  je potrebno ponuditi krog strokovnjakov, ki ugotovijo, kaj je za uporabnika najbolj primerno. Mi pa še vedno delamo socialno delo izpred 20 - 30 let in največji izziv (krivec) pri tem je krovni zakon, ki ima teoretske osnove izpred 20-30 let. Če imaš v ZSV-ju opredeljene storitve se center temu prilagodi, ter dela neko storitev po črki zakona in od tega ne odstopa. Po njegovem mnenju je potrebno stvari spreminjati najprej s spremembo zakona.

Strinja se, da je čas, da socialni delavci začnejo delati svoje delo in se ne ukvarjajo z organizacijskimi izzivi (težavami), in tudi na teh Klubih želi sodelovati kot strokovni delavec in ne kot predstavnik sindikata. Pravi pa, da za strokovno delo potrebuješ minimum delovnih pogojev. Pove, da so trenutno socialni delavci zaradi delovnih pogojev prisiljeni v to, da morajo 10 primerov opraviti polovično, namesto, da bi 2 naredili tako kot bi bilo treba.

Darja K. Korva odgovarja, da res ne moremo vseh 10 primerov narediti 100 % dobro in učinkovito, ampak nič nas ne opravičuje, da ne začnemo. Čas si moramo izboriti. Postavi vprašanje - kaj je reorganizacija v KC konkretno omejila, prisilila delati drugače? Kaj se je spremenilo?

Peter Stefanoski pove, da nimamo zakonov, ki bi nas silili delati socialno delo, vendar pa vsekakor zakoni niso napisani proti socialnemu delu. Pričakovanja koliko moramo naredit, včasih onemogočajo, da tega ne naredimo.

Irena Ilešič Čujovič pove, da je odprta razprava dobrodošla, vendar temelji na predpostavki, da delavci na CSD-jih to zmorejo. Po njenih podatkih se v zadnjih letih stalno povečujejo obremenitve na posameznika, hkrati se delež ne spreminja, vsekakor ne premo sorazmerno z dodatnimi nalogami, dodatno področno zakonodajo, s pridobivanjem samozavesti, ki jo potrebuješ na novih področjih, vendar se le ta rodi iz znanja. Strinja se z internimi izobraževanji, ampak poudari, da vse temelji na predpostavki, da to še zmoremo, da lahko predajamo snov svojim sodelavcem, če imamo še kaj energije, da to naredimo in se ne iztrošimo. Ni prav, da rečemo, da vse zmoremo z enakim številom in zasedbo ljudi. Zaveda se stanja na trgu dela, ki je povezano tudi z zanimivostjo poklica, ter tudi s tem kakšen status ima v družbi socialni delavec/-ka. To pa je spet ogledalo tega kako CSD-ji delajo. Meni, da je bil namen reorganizacije v tem, da se združijo moči in znanja, ter tako olajša delo strokovnim delavcem. Hkrati pa nekatere rešitve, ki so bile ob tej reorganizaciji predvidene, niso šle v smer tega, da bi delo olajšale kot npr. razmejitev pristojnosti glede službe ZUPJS ali uvajanje Krpana.

Marjan Vončina pravi, da je dobro izhodišče, da se v klubih pogovarjajo o tem kaj strokovnega delavca ovira, da ne mora delati storitve socialnega dela na CSD. Na različnih področjih socialnega dela so pogoji za opravljanje različni; na enih je to lažje na drugih težje. Predstavi primer kaj se je zgodilo ob reorganizaciji na delovnem področju denarnih socialnih pomoči na način kot je zapisan v standardih. Neko stopnjo individualizacije po letu 2012 je strokovna delavka še lahko ohranila. Ob reorganizaciji pa je situacija taka, da ima dve fazi; ena je bila taka kot je bila načrtovana, druga pa ta, da se delajo na CSD-jih socialni uradi in da je najbolj važno, da se stvari delajo po ZUP-u in je pravočasno odločeno. Ob tem socialna delavka doživlja pritisk, tudi preko Krpana, ter preko nadzora, ki se je povečal. Meni, da zaradi vsega tega nima več časa za individualizirano delo. Poleg tega se še zahteva, da so socialni delavci v funkciji nadzora v smislu, da bodo spremljali in nadzorovali porabo dodatka za delovno aktivnost.  S tem je delavka obremenjena še s to nalogo in s tem se je možnost za individualizirano obravnavo še zmanjšala. Zakon v nekaterih točkah določa, da je potrebno delati s pomočjo diskrecijske pravice. Za to mora strokovni delavec imeti voljo in čas. In to bi morala biti delovna naloga s strani vodstva.

Štefan Lepoša najprej odgovarja na vprašanje »kaj je reorganizacija naredila, da nekaj ne moreš delat?«. Odšlo je ogromno dobrih strokovnih delavcev. Pred 10-15 leti je bila prednost, da si bil zaposlen na CSD-ju, danes pa je to odhod iz CSD-jev, na razpise se ljudje ne prijavljajo,… Meni, da je čas eden izmed temeljnih stvari, ki jih je reorganizacija strokovnim delavcem odnesla. Razlog je v tem da je storitveni nivo na CSD-jih tisti, ki ni do take mere nadzorovan kot je nadzorovano javno pooblastilo. Meni, da ob uvajanju prve socialne pomoči, ki danes bledi, je bilo največ uporabnikov prejemnikov DSP, zato so to dvoje združili. PSP je bila zreducirana, kot da je manj pomembna oz. dana v funkcijo dežurstva. Vse sile bi bilo treba usmerit v to, da PSP postane spet temeljna naloga CSD-ja. Druga reorganizacijski izziv (smola) pa je po njegovem v tem, da na začetku so bili pomočniki direktorjev predvideni kot strokovni vodje, na nekaterih območjih pa danes ni tako.

Peter Stefanoski pove, da ko znižujemo kvaliteto dela, finančniki ugotavljajo, da še zmeraj funkcionira. Zapovedal bi, da vsak, ki izpolnjuje pogoj za PSP mora obvezno to izvajati in s tem postane za uporabnika njegova ključna oseba ter ga pelje skozi vse postopke. V zakon bi se moralo zapisati, da prvič lahko dobiš DSP za tri mesece, naslednjič pa je predpogoj, da se stranka vključi v PSP, sicer DSP ne more uveljaviti.

Danijela Krkoč pove, da se je socialno delo zaključilo leta 2012 z uvedbo ZUPJS, ko so začeli strokovne delavke štopati.

Renata Špoljar pričakuje, da bodo direktorji izvedli pritisk na ministrstvo. Predlaga, da se dela v smeri reorganizacije, da se ponovno uvedejo informatorji in s tem bi lažje zaživele storitve kot je PSP. Meni, da CSD-ji potrebujejo tudi okrepitve administrativnega kadra, ki bodo v podporo socialnim delavcem. S Krpanom so strokovni delavci začeli pisati in tiskati kuverte, to jim ni izpod časti, vendar bi to moral delati administrativen kader. Sprejemne pisarne so na nek način pomembne s strokovnega vidika in so vstopne točke uporabnikom centra in zato je potrebna administrativna okrepitev.

Darja K. Korva pove, da so direktorji zahtevali 88 ljudi za administrativno podporo, ravno s ciljem, da se razbremenijo strokovni delavci, saj je škoda, da se stroka ukvarja z administrativnimi opravili.

Helena Bezjak Burjak pove, da ko je vstopila v sistem dela centrov so jo sodelavci učili vse kratice, ampak najprej je bil PSP in ostalo sledi temu. Tudi sistem dela je bil tak, da se je točno vedelo kateri delavci delajo PSP, ker so bili specializirani za to področje. Na enoti Žalec še danes delajo tako. Na drugih enotah tega ni bilo mogoče uvesti. Po njenem mnenju je bilo že v preteklosti prisotno zanemarjanje PSP kot vstopne točke in ni to prišlo zaradi reorganizacije. Težava je v tem, da ko se piše nova zakonodaja nihče ne daje predlogov. Presenečena je, da se je kluba udeležilo tako malo strokovnih delavcev – nihče od sodelavcev je ni prosil, da bi se udeležil. Upa si trditi, da na enoti, kjer je sistem PSP-ja in DSP- ja ohranjen, obstaja več možnosti za individualizirano delo. Vendar pa s tem ni prodrla v druge enote, kjer je bilo drugačno zatečeno stanje od prej. Glede pomočnikov direktorja pove, da le ti morajo opravljati strokovno delo v določenem deležu. Sedanji pomočniki direktorjev nimajo ne nalog na kadrovskem področju, ne financ, ne logistike ne organizacije, ker je vse to prešlo na direktorje. In njihova naloga je poleg razporejanja in organizacije znotraj enote ta, da opravljajo strokovno delo. Vendar pa na nekaterih centrih ni tako. Pove, da direktorji razglabljajo in se izpostavljajo v odnosu do Ministrstva in tako kažejo energijo in voljo, da bi zaščititi strokovno delo. Pove tudi, da je sedaj podobna situaciji kot leta 2013 in 2014, ko je Ministrstvo odvzelo kader zaradi interventnega zakona in nato ZUJF-a.

Štefan Lepoša se sprašuje, kje je prišlo do izziva (težave) pri uvajanju storitve žrtve kaznivih dejanj. Z ministrstvom za pravosodje je bilo dogovorjeno, da bodo CSD-ji dobili nove ljudi za izvajanje te storitve. Darja K. Korva odgovarja, da se je izziv oz. težava pojavila v izračunih MDDSZ, ki je na podlagi podatkov preračunalo koliko delavcev bi še potrebovali. Izziv (težava) je v tem, da podatki niso ažurirani in zato so tudi izračuni Ministrstva katastrofalni.

Aleš Žnidar pove, da kot enemu izmed organizatorjev se mu zdi pomembno, da se na teh sestankih pogovarjajo čimbolj konkretno - kaj lahko naredimo. Kot npr.: vsebinska reorganizacija, ključna oseba, več zaposlenih, interna izobraževanja, več časa za strokovno delo, da se PSP pripelje nazaj, glede Krpana,… Kaj lahko z vsem tem konkretno naredimo? Kot drugo vidi srečanja kluba kot priložnost, da pridejo strokovni delavci, direktorji,… in se skupaj pogovarjamo, dogovarjamo in nekaj konkretno naredimo.

Perica Radonjić pove, da je bilo z reorganizacijo mišljeno, da se bo enota ZUPJS ločila od mesečnih pravic, vendar temu še vedno ni tako. Na vseh srečanjih se izpostavlja leto 2012 z uvedbo ZUPJS, ki je spremenil predstavo centrov pri strankah. Njegov konkreten predlog je, da se ZUPJS, letne pravice loči od centrov. V ta namen naj se začne kampanjo, kar pa ne bi bilo lahko, saj bi to za seboj potegnilo tudi spremembo zakonodaje,… . Učinek tega bi bil, da bi se začelo krepiti strokovno delo.

Razprava poteka še v tej smeri, da je bilo ob reorganizaciji obljubljeno, da se bo investiralo v vzpostavitev sistema informativnega izračuna, ki pa ga še vedno ni. Postavlja se vprašanje ali je konkretizacija tega, da se začnejo delavci boriti, da se ZUPJS umakne iz centrov ali da se nemudoma izpelje sistem informativnega izračuna?

Darja K. Korva pove, da je vseh 16 direktorjev napisalo izjemno dobro pismo, katerega so prejeli tudi delavci. V tem pismu so na 4 straneh pisali o izzivih (težavah) s katerimi se srečujejo in v njem je točno opredeljeno, da največja težava kar se tiče pravic, je informativni izračun. Zelo konkretno je pisano tudi o kadrih in drugih zadevah.

Danijela Krkoč pove, da je bilo ob reorganizaciji obljubljeno, da bodo za letne pravice pripravljeni informativni izračuni. Socialni strokovni delavci bodo delali DSP-je, vendar zgodilo se je to, da je zaradi tega, ker dela na DSP-ju, ob 2 dni dopusta.

Renata Špoljar sprašuje ali imajo centri na nivoju Slovenije napisano vizijo, poslanstvo, strategijo, protokol. Ko bo vse to napisano, bo narejen velik korak naprej v smislu poenotenja na nivoju regije in nivoju Slovenije. Sama ugotavlja, da se že znotraj  regije iste zadeve različno knjižijo. Na nivoju Slovenije bi morali imeti izdelane protokole po posameznih področjih.

Darja K. Korva odgovarja, da izdelane protokole že imamo. Pove tudi, da je ministrstvo že pred več kot pol leta imenovalo delovno skupino, ki pa se ni še niti enkrat sestala. Bolj jo skrbi to, da bo vizijo napisal nekdo, ki dela na centru ne pozna. Pove tudi, da so protokoli napisani za vsako področje in se tudi usklajujejo po področjih.

Peter Stefanoski povzame, da je bilo na razpravi nakazanih kar nekaj konkretnih predlogov. Socialno varstvene dejavnosti se ne da organizirati drugače, kot preko javnih služb. Večina uporabnikov je še vedno tista, ki imajo ali premalo denarja ali neke druge vrste izzivov (težav), zaradi katerih ne morejo iskati neke ekskluzivne ponudbe. Kje nam zmanjka moči?

Poteka razprava o podatkih. Darja K. Korva pove, da je bila pred leti opravljena raziskava, s katero so številčno dokazali, da s pomočjo programov za izvajanje pomoči družini na domu, ni bilo odvzetih nekje med 70 – 80 otrok, ampak so bile vzpostavljene takšne razmere  s podporo družini, da so ti otroci lahko ostali v matični družini. Od takrat to raziskavo pokažejo vsaki vladi, in vse se tudi strinjajo, da bi to morala postati redna dejavnost centrov. Ampak tukaj se spet pojavi izziv (težava), da ni mreže v katero bi lahko usmerjali. Potrebno jo je še razviti in zaradi tega je še več obremenitev na delavcih. Lansko leto pa se je zgodilo to, da je bilo 23 programov ukinjenih, ker ni bilo sredstev. Takšni programi morajo postati mreža CSD in ta mora dobiti dodaten kader v teh programih. Pove tudi, da se bo potrebno naučiti sporočati politiki, da s svojim delom veliko denarja prihranimo oziroma, da je zaradi našega dela veliko ljudi manj v stiski, toliko več otrok živi doma, itd.

Peter Stefanoski pove, da je izziv (problem) v tem, da je podatke treba zbrati. Pove, da je prepričan, da če bi šli pogledati enoto, ki povezuje PSP in DSP, je tam število prejemnikov DSP manjše kot na enoti kjer delajo DSP brez PSP-ja. To bi bilo potrebno številčno preveriti.

Patricija Može pove, da je reorganizacija prinesla to prednost, da so se povezali v večje centre, znotraj katerih se lahko postavljajo aktivi za določena področja, ki odkrivajo po eni strani dobre prakse na enotah, ki jih potem uveljavljajo na drugih enotah, hkrati pa tudi razlike in neenotnosti pri knjiženju. Pove, da na CSD Severna Primorska, tudi iz vidika obremenjenosti dela, zbirajo te podatke po posameznih področjih. Začeli so na področju skrbništva in že na tem področju so podatki pokazali, da je ena strokovna delavka pol manj obremenjena, kot druga, v resnici pa ni. Razlika je nastala zaradi knjiženja – v tem kako je katera vnašala podatke v sistem. Zato meni, da je potrebno najprej poenotiti podatke znotraj CSD, saj v nasprotnem primeru so izzivi (težave) s tem kako pridobiti prave podatke, da utemeljujemo, da potrebujemo dodaten kader. Šele ko se neke podatke zbira se vidi, kako ne poenoteno se beležijo po posameznih enotah in zato si z njimi ne moremo nič pomagati. Ministrstvo hoče številke, ki jih morajo centri podati, vendar najprej jih moramo sami razumeti.

Irena Č. I. meni, da je konkretna rešitev okrog določitve ali ne dopuščanja nižanja standarda storitve in določanja normativa. MDDSZ je potrebno s tem prepričati. In to je njen konkreten predlog. Smiselno je vložiti vso energijo v to, da številke kažejo (če se drugače ne da pokazati socialnega dela, ki je mnogo več kot številke), da se na kvaliteten način standardi storitve, kot pred letom 2012, ne da opraviti. Človeški odnos, ki ga pozabljajo tisti, ki odločajo, je tisto kar se ne more pretvoriti v številke. Stik z ljudmi je ključen za izvajanje strokovnega dela.

Besedo prevzame Nataša Novak, ki začne razpravo o tem kako je njeno področje dela vezano na zdravstveno področje, ter o tem, da se ji zdi, da se na področju socialnega dela ves čas nekaj niža, nekaj dodaja. Sprašuje se ali je strokovna samozavest socialnih delavcev res tako nizka, da bi rekli, da je dovolj. Odpre tudi debato glede beleženja socialnega dela.

Peter Stefanoski pove, da je Nataša odprla veliko novih vprašanj in sprašuje ali bi to lahko bilo izhodišče za naslednje srečanje.

Darja K. Korva pove, da je področje, ki ga je odprla, mejno področje, in je glede tega tudi stroka razdeljena. Meni, da je to zagotovo zelo pomembna tema, kateri bi lahko posvetili vsaj eno srečanje. Druga pomembna stvar pa se ji zdi ta, da so na razpravi odprli PSP kot visoko specializirano in vstopno storitev v sistem in lahko tudi izhod v DSP, ter načrtovanje za naprej. Pravi, da če bi posvetili dve srečanji samo tem stvarem zelo natančno, bi s tem kar nekaj naredili.

Marjan Vončina pove, da je bila izpostavljena zelo pomembna tema in to je PSP in na osnovi razprave verjame, da bi PSP bila ena od točk, ki bi lahko ohranjala socialno delo, že zato, ker je po naravi čisto storitvena in zagotavlja višjo stopnjo individualizacije obravnave v celotnem centru. Zdi se mu, da bi PSP lahko bolj razvili tudi na osnovi mobilizacije notranjih virov in bi se zato lahko zavzemali za intenziven razvoj PSP po posameznih enotah in CSD-jih.

Marjeta Simonič dodaja, da bi ta zastavljen cilj tudi izmerili tako, da na posamezni enoti, kjer strokovne delavke poznajo posamezne stranke, pripravijo podatke o tem katera družina ali uporabnik na račun PSP-ja ne uveljavlja več DSP-ja,… s tem bi pokazali kaj pomeni socialno delo. Uveljavljanje DSP-ja je naraslo. K temu je pripomogla tako višina kot tudi možnost dodatka za delovno aktivnost in danes je družbeno čisto sprejemljivo, da si prejemnik DSP. Postalo je že moderno. Po drugi strani pa je predvsem zaradi statistik, ki jih je potrebno poročati pritisk na strokovne delavce velik. Pomembno je samo, da je odločba izdana do datuma obdelave. To so ugotovili tudi uporabniki in zato prihaja tudi do zlorabe sistema.

Tjaša Rodman pove, da je direktorica že 9 let. V tem času je zamenjala že kar nekaj ministric in ministrov  in prav vsak od njih je govoril svoj jezik. Nikoli ni vedela na kakšen način naj kateremu poroča oz. kaj je zanj/zanjo pomembno. Vedno si je zastavljala vprašanje kako naj razmišlja oziroma postavi evidence, da bo upravičila vse tisto kar počne. In to se bo dogajalo tudi v nadaljevanju. Treba je pokazati, znati zapisati, ovrednotiti in overiti s številkami tako, da bo MDDSZ razumelo.

Darja K. Korva meni, da mora biti vsak strokovni delavec ozaveščen kaj so osnovni izzivi (problemi) socialnega dela. O tem se je treba pogovarjati.

Naslednje srečanje bo v Kopru, v mesecu marcu.

Strokovna delavka iz Socialne zbornice Meri Rožac izpostavi organizacijsko vprašanje in sicer zanima jo na katero osebo se SZS lahko obrača. Pove, da so na SZS zapisniki obravnavani ter, da jih prebirajo. Osebno zelo čuti dileme, mogoče tudi stisko strokovnih delavcev, ki jih je prinesla reorganizacija. Upa, da bo Zbornica v prihodnje še boljši sogovornik.

Dobi odgovor, da so Klubi socialnega dela ena od podenot Iniciativne skupine udeleženk in udeležencev skupščine o reorganizaciji CSD-jev, koordinatorja Klubov socialnega dela sta Aleš Žnidar in Peter Stefanoski. Generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije gospod Vilko Kolbl je bil že maja 2019 konkretno povabljen v sodelovanje.

V Klubih socialnega dela se ne želi ustvariti neke toge strukture, ko se bo vedelo kdo je spodaj, kdo je zgoraj in tako naprej, ampak tu smo vsi, na kogarkoli boste poslali, na karkoli se bomo že zorganizirali.

Je pa prav, da Socialna zbornica socialne delavce zelo spodbuja, da prihajajo, ker ima zelo resen izziv (problem) članstva socialnih delavcev, to je izziv, kjer bi zbornica potrebovala narediti en oster korak naprej.

Aleš Žnidar povabi direktorice, da na naslednje Klube socialnega dela povabijo čim več socialnih, strokovnih delavk/cev, da se v čim večji meri zagotovijo tudi njihovi glasovi.

Srečanje se je zaključilo ob 15.30.

Zapisala:

Tadeja Komel