Zapis 1. srečanja Kuba socialnega dela, ki se je odvijal

na CSD Posavje, dne 19.11.2019 ob 13. uri

Prisotni:

Suzana Kovačič, Danica Božič, Patricija Može, Tjaša Rodman, Kristina Zadel Škrabolje, Irena Ilešič Čujovič, Matija Banovec, Špela Čižmek, Tina Lepšina, Aleš Žnidar, Klemen Ličen, Perica Radonjić, Sendi Murgel, Peter Stefanoski, Jože Matjašič, Katarina Vodeb, Zdenka Žveglič, Mihaela Kučič, Vito Flaker, Uršnik Ana, Snežana Gvič, Barbara Volčanjšek, Vesna Zorec, Marina Novak Rabzelj, Mirjana Mlakar, Anita Virant Tkalec, Nataša Resnik, Bojana Naglič Benedik, Bojan Tičar, Darja Levstik, Kristina Pečerič, Maja Brinc, Zlata Zidanič, Vili Lamovšek…

V uvodu Marina Novak Rabzelj, v. d. direktorice CSD Posavje, pozdravi prisotne, predstavi organiziranost njihovega centra in povzame značilnosti socialne problematike v njihovem okolju.

Peter Stefanoski pove, da je zadnjih nekaj let čedalje več nezadovoljstva z dogajanjem na področju strokovnega dela na CSD in tudi drugje. To se kaže v želji strokovnih delavcev oditi iz centrov, nekateri tiho obupujejo. Nekateri pa nismo več potrpežljivi in smo pri iskanju prišli do te točke, kako potisniti naprej, kako doseči neke spremembe. Ena od idej so bili tudi Klubi socialnega dela. Namen teh klubov je, da socialni delavci prepoznamo, da se še vedno da delat socialno delo. Vprašanje pa je na kakšen način in ali nam lahko kdor koli v državi prepove delati socialno delo. Nadaljnje vprašanje je, zakaj se ga pravzaprav ne dela. S kakšnimi ukrepi se je zgodilo, da se socialno delo pri izvajanju oz. pri izvajanju javnih pooblastil nekako opušča ali se ga čedalje manj dela. Klub naj bi postal redna oblika srečevanja. Namen je, da izboljšamo stanje, povemo kaj nas moti, kaj se dogaja, kaj se da izboljšati, podaja mnenj.

Klemen Ličen pove, da so srečanja Kluba socialnega dela namenjena zaposlenim na CSD-jih, da se pogleda in pove kaj zaposleni potrebujejo, kaj želijo, kam bi radi prišli, kaj jih ovira in kako bi pomagali in zato naredili načrt.

Peter Stefanoski pove, da je ideja, da srečanje teče kot pogovor, da ni nihče prišel druge poučevati. Klub naj bi se selil iz enega kraja v drug, kjer bi po srečanjih imeli vsaj malo več občutka, da je res dobro biti socialni delavec. Saj socialni delavci so tisti, ki najbolje razumejo stiske, težave, probleme ljudi, ki nimajo dovolj denarja za odvetnike, ki bi jim lahko svetovali. Ko je bilo še polivalentno delo, to je bilo pravo socialno delo. Potem pa se je zaradi različnih idej, pritiskov čedalje bolj začelo specializirati kar je pripeljalo do tega, da se stranka pri reševanju svojega problema srečuje tudi z do 15 različnimi delavci na CSD-ju. To naj bo v razmislek, kako to izgleda pri izvajanju vseh javnih pooblastil. Vprašanje za vse prisotne je ali lahko opravljate socialno delo kot ste se ga učili? Ali vam zahteve organizacije, pritiski to onemogočajo?

Bojana Naglič Benedik pove, da je problem kadrovska podhranjenost, potrebna je okrepitev kadra. Problem je tudi KRPAN (pisanja vabil, splošno delo s KRPAN-om), vnašanje v bazo. Njeno delovno področje je delo z družino, nasilje, povsod kje so vpleteni otroci, poleg tega ima še en del skrbništva, program pomoč družini za dom. Najbolj kar potrebuje je kadrovska okrepitev. Saj bi ji to omogočilo, da dela vsebino dobro in da dela z vsemi strankami enako dobro in kvalitetno in tako kot misli, da bi bilo njim v korist. Drugo je KRPAN, zaradi katerega potrebuje dodatnih 10 minut pri vsaki zadevi. Potem ne sme pozabit vnašat v Bazo socialnih podatkov, pri tem ji pomaga njena vodja.

Perica Radonjić pove, da je bila reorganizacija popoln politični projekt. Reorganizacija je na centrih povzročila negativizem in je razlog za vse slabo kar se dogaja na CSD-jih. Reorganizacija je bila izpeljana samo kot organizacijski vidik in ne sistematično. In posledično delajo delavci slabše, saj je strokovno področje kadrovsko podhranjeno, ker so delavce preusmerili na ZUPJS.

Marina Novak Rabzelj pove, da je ob reorganizaciji prišlo do vzpostavitve nove organizacijske strukture, premestitve zaposlenih, do sprejemanja novih pravnih aktov, spremembe ob uvedbi Družinskega zakonika, še vedno premalo izobraževanj in usposabljanj za zaposlene na tem področju, v juniju pa smo v Posavju vzpostavili še Krpana, zaposleni so se v kratkem času soočali z velikimi spremembami. Pove, da pa je v bistvu Krpan odgovor na večletne prošnje centrov za poenotenje dokumentnega sistema in ureditve programa sprejemnih pisarn. Ustvariti moramo pogoje, da se bo strokovna delavka lahko posvetila delu z uporabniki.  Ali to pomeni dodatno zaposlovanje administrativnih delavcev?

Vito Flaker pove, da je delo in organizacija na CSD zastarelo. Preveč je birokracije, vse preveč urejeno s pravili in pomen socialnega dela izzveneva. Socialno delo ima pri družbenih spremembah velik pomen in je potrebno, da pride v ospredje, saj se ukvarja s težkimi problemi.

Irena Ilešič Čujovič pove, da je bila reorganizacija politični projekt. Reorganizacija je bila brez vsebinskih-strukturnih poglobljenih pogovorov, brez analiz in začrtanih ciljev. Drug problem je, da so se dodajala znova in znova nova področja dela, ter s tem večja obremenitev obstoječega kadra. Tretja zadeva je problem posvetitve stranki, ko pride po pomoč (pogovor, stisk roke, pogled v oči) na CSD in birokratski izpeljavi dela (izdaje odločbe).

Bojan Tičar pove, da je bil pozabljen temelj vseh razprav, to so zaposleni. Neorganiziran sektor, razdor v vodenju ljudi, ki bazira na strahovladi, čeprav so vodje naredili fakulteto socialne smeri, so v prvi vrsti padli na tej zadevi. Za nudenje podpore stranki, razumevanju, mora zaposleni imeti stabilno delovno okolje s podporo predpostavljenega. Tega ni bilo v obdobju od 2012 do 2018. To pomeni nezadovoljstvo, brez podpore, brez odnosa s sodelavci, ker so prestrašeni. Problem je v vodenju in pomanjkanju socialnega čuta, ki ga nimajo delavci na vodilnih mestih. Problem so informacijski programi, ISCSD2 ne funkcionira še dandanes. Za izpis ene odločbe je potrebno preveliko »klikanja«. Samo zadovoljen delavec je uspešen. Delavci so prestrašeni, na robu onemoglosti.

Aleš Žnidar pove, da je hvaležen vsem, ki so se udeležile/i tega srečanja in da je hvaležen, da so na tem srečanju zaposlene/i in v. d. direktorice CSD-jev. Namen je, da se povežemo zaposlene/i in direktorice/ji in vsi, ki smo – sindikati, FSD, Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije itd., da bi prišli do izboljšav pri delu CSD-jev. Vsi vidimo iste izzive, manjka pa neko skupno sodelovanje za izboljšanje teh razmer. Na tem dogodku in teh dogodkih naprej si želi konkretne dogovore kako lahko mi vsi skupaj prispevamo za izboljšave – zaposlene/i, direktorice/ji… Reorganizacija naj bi bila najprej organizacijska potem pa vsebinska. Ali ima kdo kakšne informacije kako je sedaj s tem vsebinskim delom ali se s tem kaj dogaja? Dajmo konkretne predloge skupaj, zberimo jih, ker sedaj za to bi bilo pa potrebno zagrabiti, tako vidi, če je bila obljubljena vsebinske reorganizacija – dajmo te predloge na mizo, dajmo se zmeniti skupaj in skupaj sodelovati saj je to v interesu vseh in želi da se čimbolj konkretno pogovarjamo in skupaj sodelujemo za izboljšanje pogojev.

Zlata Zidanič pove, da poleg vodenja svojega referata in dodatnih nalog, dela na projektih, ki so namenjeni za izboljšave, kvaliteto življenja. Kako ovrednotiti naše strokovno delo, naloge, ki jih dodatno opravljamo. Drugo je, da želi svoje delo opravljati strokovno. Če želi izboljšati svoje delo potrebuje dodatna izobraževanja. Problem je v izgorelosti, kadrovski podhranjenosti. Izvajanje dodatnih nalog pod pogojem dodatnega izobraževanja, ki ga bo financiral delodajalec. Vprašanje glede namen kluba je: ali smo zato tu, da bomo lahko vplivali na višjem nivoju?

Peter Stefanoski pove, da je kadrovska podhranjenost. Zaposlenih je 1200, potrebno bi jih bilo 1500. Krpan je vzel dodatnih 10 minut pri vsaki zadevi. Imamo standarde in normative. Dela ne moremo skrčiti pri delu s človekom v stiski. Potem to ni več socialno delo. Na inšpekciji dobijo vsaj ¾ vseh prijav, ki niso povezane z  nestrokovnostjo, ampak z očitkom, da niso bili slišani. Časa za delo s stranko se ne da skrčit, zato bi morali računati, da bo časa zaradi KRPAN-a za 10 do 25 odstotkov manj za delo z uporabnikom.

Klemen Ličen pove, da je namen okrepiti socialne delavce/delavke.

Peter Stefanoski pove, da je namen kluba, da lahko argumentirano, podkrepljeno pritiskamo naprej.

Bojan Tičar pove, da se kadrovska politika rešuje na plečih solidarnosti zaposlenih. Npr. če zboli, bodo morale sodelavke narediti njegovo delo, ker ni dodatnega kadra.

Martina Lepšina pove, da jo zanima kdo je naša politična moč in kje iskati to moč, ker misli, da jo nujno rabimo. Misli, da se morajo na nivoju politike (ministrstva, države), odločiti, ali nas sploh še potrebujejo in za kaj in kaj od nas hočejo. Misli, da vsi več ali manj znamo delati socialno delo. Strinja se, da imamo probleme z birokratizacijo, podhranjenostjo kadrov. Ali je v interesu državi, da delamo socialno delo? Kdo bo bil naš glas? Kdo podpira CSD? Kdo bo glas socialnih delavcev?  

Perica Radonjić pove, da bo potrebno spisati nov krovni zakon. Potrebno je paziti, saj so izkušnje slabe pri izvedbi (npr. reorganizacija, KRPAN).

Irena Ilešič Čujovič pove, da je vprašanje ovrednotenje dela strokovnega delavca. Namen je, kako izboljšati delovno pravni položaj strokovnih delavcev. Možnosti ovrednotenja dodatnega dela so preko nagrajevanje povečanega obsega dela, vendar so omejene. Če potrebuješ za svoje strokovno delo dodatno izobraževanje, je delodajalec dolžan kriti stroške izobraževanja. Ministrica ne ve kako in koliko dela strokovni delavec, zato s statistiko dodatno obremenjuje strokovne delavce. Če bodo strokovni delavci vse delali pridno in marljivo, se ne bo nihče zganil. In tukaj je ta politična moč. Opozorit, delavnik je takšen in se enostavno ne da. Podati zgodbe posameznega socialnega delavca, da vidijo, da ne gre.

Vito Flaker pove, da je na področju izobraževanja več prostora, že ta klub je neke vrste izobraževanje. Pobuda: pisanje bloga, kjer bi lahko podali svoje izkušnje, potek dela, …

Bojana Naglič Benedik pove, da je ideja super, vendar si ne more vzeti časa, da bi pisala kako poteka njen dan. Predloga, da nekdo pride pogledat, kako poteka njen dan. Rada bi šla na izobraževanje, vendar vedno znova študira, koga bo prikrajšala, eno družino, enega otroka. Problem pomanjkanja časa.

Vesna Zorec pove, da je mogoče rešitev, da vrnemo socialno delo nazaj, da damo odločbe otroških dodatkov, štipendij nazaj ZRSZ.

Bojan Tičar pove, da je po vsem slišanem problem tudi morda v MDDSZ in predlaga aktivnosti v zvezi z organiziranjem stranke.

Peter Stefanoski pove, da ministrica lahko dobi podatke samo od CSD-jev. Problem je, da kvalitetnega dela ne moremo delati hitro.

Aleš Žnidar pove, da se že od februarja naprej trudijo vse povabiti v sodelovanje in pove, da gre tudi za to in predlaga, da se naj aktivirajo vsi delavci na CSD-jih za skupno sodelovanje, da lahko pridemo do izboljšav in boljšega sodelovanja. Ne samo kaj bo FSD naredila, kaj bo SCSD ali kdorkoli naredil. Potrebujemo vse zaposlene iz centrov konkretno, da se aktivirajo, da povejo in konkretno sodelujejo pri izboljšanju delovanja CSD-jev. Glede številk smo se dogovorili, da bomo glede KRPAN-a naredili kratko raziskavo, tako da prisotne vabi, da kratko raziskavo izpolnite, odgovore lahko pošljejo na navedeni mail na listu oz. oddate danes izpolnjene vprašalnike v škatlo, ki jo imajo s seboj, ker je namen, da se tudi naredi Konferenca o Krpanu, ker je bilo to izpostavljeno kot pomembna zadeva. Tako da če potrebujemo številke in konkretne zadeve bomo razdelili te vprašalnike in prisotne vabi, da raziskavo izpolnijo in da bodo odgovore anonimizirali oz. anketiranke/ci se ne potrebujejo podpisati, rezultati pa se bodo uporabili za namen Konference o Krpanu, ki je v načrtu za izvedbo. Kot se sliši ni v redu Krpan in se potrebujejo tudi podatki o tem.

Martina Lepšina pove, da se ne odpirajo nove zadeve, ker je preveč birokratizacije. Posledično temu ni odprtih 5 zadev, ampak samo ena.

Zdenka Žveglič pove, da številke niso samo za opravičevanje obstoja sebe. Problem je tudi utemeljevanje zakaj potrebujemo dodatne programe za izboljšanje storitev CSD.

Sendi Murgel pove, da ima občutek, da se vrtimo v začaranem krogu. Dejstvo, da ne moremo vpisovat, da ne moremo delati za dva, da ne moremo delati s toliko družinami pogojuje dejstvo, da tega nihče ne bo vedel, če tega ne bomo vnašali v BSP, KRPANA, ISCSD. Ne bomo imeli vpisanih 5 storitev, ampak eno, nihče pa ne bo vedel, da smo jih pet opravili. Po drugi strani se bomo ukvarjali s tem ali bomo delali z 10 družinami nekvalitetno in nesocialno delo in je vprašanje koliko koristi oz. škode bomo naredili, ko ne bomo šli na supervizijo, na dodatno izobraževanje. Z delom in časom, ki ga imamo na voljo, bi lahko delali samo z dvema družinama tako kot bi bilo potrebno, s supervizijo, z dodatnimi usposabljanji, tako kot mi mislimo in bi na koncu delovnega časa šli domov zadovoljni, saj smo nekomu naredili en plus. Ne samo to, da naredimo številko, da vnesemo v KRPANA, vnesemo BSP, ampak da naredimo tisto zaradi česar smo zaposleni. Konec koncev je to odvisno samo od nas. Kaj naredimo z ljudmi v svoji pisarni je naša stvar oz. naša odgovornost. In je samo na nas, ne na ministrstvu, ne na našem direktorju, ne na nikomur drugemu, kako bomo tistega človeka, ki stopi skozi vrata obravnavali, odgovornost je samo na nas. Nekateri odlično delajo z istim časom, nekateri niti približno, vsi socialni delavci, vsi zaposleni na CSD z istim časom in konec koncev za isto plačo, če smo ravno pri temu. To je ta srenja, ki lahko pove »ja lahko delam« »ne ne morem delati«. Na podlagi česa bomo njo prepričali, da ne moremo delati z desetimi ljudmi, če pa delamo. Nekvalitetno, ampak delamo, zato da bodo pri sodelavki po polnoletnosti isti otroci. Toliko kvalitetno. In potem je vprašanje ali bomo delali s tako kvaliteto še naslednjih 20 let. Ali si bomo vzeli toliko časa, naredili to kar moramo, morebiti vnesli neke podatke, da bo nekdo lahko razpolagal z njimi in s politično močjo šel naprej in povedal toliko številk je, toliko ljudi potrebujemo. Vse se da izračunati, popolnoma vse na podlagi normativov in standardov. Ne samo 23% primanjkljaj zaposlenih, po njenem proučevanju več kot 30% premalo po takratnih podatkih brez vseh ostalih stvari, ki jih moramo delati. Dejstvo je, da če podatka ni, ga nihče ne more preračunat, ne more nihče z nobenimi dejstvi in dokazi iti naprej in reči na podlagi tega mi potrebujemo to, zato da bomo naredili to. Žal ne gre in potem se ves čas vrtimo, ne moremo vnašat, mi nimamo podatkov na podlagi česa lahko nekdo zagovarja, da delate storitve, da Slovenija sploh potrebuje izvajanje storitev, če jih nikjer ni. Pa jih delamo, da ne bo pomote. Ampak niso nikjer zabeležene in dejstvo je da brez podatkov nobenega politika, nikogar ne bomo prepričali v to da nekaj delamo, če tistega ni zavedenega. Pove, da je potrebno začeti reševati zadevo pri nas samih, od takrat, ko začnemo mi delati z ljudmi in o tem kaj bomo mi v tem času naredil.  

Martina Lepšina pove, da na njenem centru si ne upajo imeti ne narejenih zadev, si ne upajo ne sprejeti uporabnikov. Sprašuje ali si drugi upamo imeti nesprejete stranke? Ne upajo si reč preveč je, ne zmoremo, ne gre. Ali si zdaj upamo? Ona še ne, se še ne počuti dosti varno. Sprašuje, ali se drugi počutimo?

Maja Brinc pove, da je dejstvo, da socialno delo izgublja vlogo v vsakdanjem življenju. Problem neizkoriščenega dopusta, ne prenešenih podatkov, premalo kadra…

Mirjana Mlakar pove, da bi se socialni delavec moral počutiti dovolj varno, da lahko pove svojemu nadrejenemu, da nečesa ne zmore narediti.

Klemen Ličen pove, da je Ministrstvo zelo dobro seznanjeno s situacijo/stanjem. Glede števila obravnave strank, bi bila dobra bela stavka - kolektivno, da delavec pride v službo in opravi koliko bi dejansko lahko opravil po standardih in normativih, vendar je pripravljenost iti v to zelo različna.

Za zaključek je vsak udeleženec povedal kratko misel. Med drugim je bilo povedano, da ohranjamo v državi socialni mir. Če se stvari ne bodo premaknile naprej, se naj organizira opozorilna stavka. Aleš Žnidar pove, da je zadovoljen, da smo se danes dobili, da si želi še več takšnega sodelovanja naprej, na listih, ki so jih udeleženke/ci dobile/i je tudi mail skupscina-o-reorganizaciji-csd-jev@googlegroups.com na katerem se lahko vsi/e skupaj povezujemo za izboljšanje delovanja CSD-jev, res potrebujemo sodelovati vsi/e  zaposlene/i, direktorice/ji, vse organizacije, dajmo čim več konkretne akcije za izboljšanje delovanja centrov in dajmo že nekaj narediti, ker ima tega tudi že polno glavo, poslušanja tega, tako da dajmo nekaj narediti, to je spodbuda in vabilo za naprej. Povedano je bilo tudi, da Socialna zbornica in Skupnost CSD ne odigrata dovolj svoje vloge, nista dovolj slišani, sta pa naša politična podpora. S strani sindikata je bila podana misel, da smo toliko slišani, kot so slišani člani sindikata. Povezani bomo bolj močni, stopiti moramo skupaj. Po reorganizaciji ni bila narejena evalvacija in niso bili ugotovljeni plusi in minusi. Ena izmed udeleženk je podala misel, da je hvaležna, zmedena in radovedna. Vse to se nanaša na sedanje delo in delo v prihodnje. Vidi pa se tudi napredek v vzpostavitvi strokovnega dela, timskega dela, dela v paru in s tem napredek pri nadomeščanju v primeru odsotnosti. Ko bo KRPAN v celoti nadomestil papirno administracijo, bo odpadla BSP.

Peter Stefanoski zaključuje z mislijo, da tako kot je ni v redu. Sendi Murgel pove, da je bilo slišanih veliko problemov in je potrebna akcija za naprej. Žerjavica še tli, prihaja do kritične mase, ko bo pravi trenutek, odreagirajmo, stvari se bodo zgodile. Moramo biti pripravljeni delati to za kar smo se usposobili, izobrazili. V naslednjih štirih letih se naj bi po četrtinah odpravljala kadrovska podhranjenost. Če se ne bo, bo potrebna stavka. Ko direktorji in zaposleni govorimo isto, je čas za spremembe.

Klub socialnega dela se je zaključil ob 15.30 uri.

Zapisala:

Darja Levstik