Rezultati - zapis skupščine o reorganizaciji CSD, ki je 28. 2. 2019 potekala na Fakulteti za socialno delo

Vito

Centri za socialno delo so hrbtenica socialnega dela. Pomembno se mi zdi ukvarjati se z vprašanji, kaj pomeni boljše socialno delo in kaj so njegove temeljne operacije, kajti zadnja leta opažamo birokratiziranje prostora delovanja teh ustanov, kar pomeni, da se mora socialno delo prilagajati temu in ne obratno. Vse manj je tudi skupnostnega dela, v smislu skupnostnih akcij in dela z neformalnimi omrežji in neformalno oskrbo. Menim, da ne smemo pristati v to, v kar so nas v zadnjem času na nek način prisilili, da se ukvarjamo predvsem s tehničnimi vprašanji, saj se v tem kaže pomanjkanje vizije in pomanjkanje dialoga o tem, kaj je stroka. Prav vizija in dialog pa bi morala biti temelj kakršne koli reorganizacije. Ta naša reorganizacija pa je bila bolj sama sebi namen.

Janko

Reorganizacija ni bila predhodno podprta z analizami stanja in ni bilo izdelanih ocen vpliva posledic na socialno delo. Na centrih za socialno delo že nekaj let izgubljamo strokovno moč, na račun birokratizacije. Reorganizacijo izvajajo na tog avtoritaren način, brez upoštevanja stroke. Že, ko so jo predstavljali, je bilo edino, kar so zares predstavili, to kako bodo, z ustanovitvijo regijskih centrov spremenili strukturo centrov za socialno delo in v okviru tega centralizirali strukturo vodenja. Na regijski nivo so dodali skupne službe oz. službe za kadrovanje, finance in nekatere socialne transferje. To je pa tudi vse, kar so naredili. Iz bolj fleksibilnih manjših enot so naredili večje, toge. Ustvarili so tudi distanco do lokalne skupnosti.

Z reorganizacijo so uvedli neke vrste izredne razmere, saj na nobenem centru za socialno delo ne funkcionira svet zavoda, ki je organ upravljanja. Tudi statutov ni ipd. Obstaja situacija, ki traja že nekaj mesecev in ne bi smela, saj so vsi roki za ustanovitev teh organov že pretečeni, kar v posledici pomeni, da ni regulacije oblasti. V taki situaciji se lahko dogaja marsikaj in menda tudi se. Nateg prve vrste je bil tudi informativni izračun. Govorili so: » manj bo birokracije, ker bo informativni izračun olajšal te zadeve«, pa so to samo govorili, naredili pa glede tega nič.  

Socialno delo je načeloma kritično do družbenih razmer, a če ga postaviš v tog birokratsko avtoritarni sistem, bodo strokovni delavci postali preveč dovzetni za potrebe nadrejenih, ker se jih bojijo in bodo premalo dovzetni za prepoznavo potreb uporabnikov. To pa ima praviloma za posledico  upad sočutja do uporabnikov. Reorganizacija je glede tega obremenilni dejavnik.

Govorili so, da bodo v prvi fazi spremenili formalni okvir, potem pa bodo šli v vsebinsko reorganizacijo. Se pravi, najprej postaviti formo in potem vsebino prilagoditi tej formi. In zdaj ugotavljamo, kar smo vedeli že prej, da te vsebine ni in da forma ni bila prioriteta, pač pa edino kar so hoteli doseči z reorganizacijo. Novih vsebin ni, čeprav so predhodno, neprepričljivo in brez načrta, obljubljali marsikaj: več strokovnega dela, več interdisciplinarnosti, več terenskega dela, delo v paru, s skupinami idr., a od vsega tega nič.

V pripravah na reorganizacijo ni bilo odprte diskusije, ki bi izhajala iz vprašanja, kakšen okvir potrebujemo za kvalitetno socialno delo. Dobili smo, kar smo dobili in zdaj se sprašujemo, kakšno strokovno delo dopušča okvir, ki smo ga dobili.

Majc

Mobilizacijsko geslo reorganizacije je bilo: »bliže k ljudem«, toda bliže ljudem bomo takrat, ko bomo lahko bolj kvalitetno delali socialno delo. Ko se je reorganizacija odvijala, smo bili strokovnjaki s področja socialnega dela izključeni iz teh procesov. Nismo bili so- načrtovalci reorganizacije. Po njeni uvedbi je bil najprej postavljen organizacijski model, ki ga je bilo treba pognati naprej. Pri tem je bilo ogromno tehničnega dela z urejanjem statusnih zadev posameznih organizacij. Na novo je bilo treba postaviti infrastrukturo za delovanje in s tem je še vedno zelo veliko težav. Zdaj pa čakamo, kdaj se bomo lahko začeli prednostno ukvarjati s strokovnim delom. A po reorganizaciji nimamo nobenih zagotovil, da se bo storitveni sektor centra za socialno delo širil, ampak se je že takoj na začetku začel zmanjševati.

Aljoša

Strokovni delavci smo se sami reorganizaciji na začetku malo posmehovali, nato malo bali, kaj bo iz vsega, na zadnje pa zgrozili, ker so nas vrgli v to.

Vili

S centrov za socialno delo so nam vzeli socialno delo. Svojo zdajšnjo direktorico centra za socialno delo Ljubljana, zato imenujem stečajna upraviteljica.  Dopustili smo, da nas je bivša ministrica postavila v nemogoč položaj. Pokorila je 62 direktorjev centrov za socialno delo, z enostavno grožnjo, da jih ne bo več imenovala za direktorje. Trgovala je s Skupnostjo centrov za socialno delo, da jih bodo razpustili, trgovala je z Inštitutom za socialno varstvo in trgovala je še z drugimi. Prišlo je celo do tega, da so ljudje, ki so bili na položajih v teh ustanovah in bi morali reči ne, podpisali izjavo, da je reorganizacija potrebna. Zdaj pa teh podpisov ne umaknejo, čeprav so bili tudi z moje strani k temu javno pozvani že lansko leto julija, ko je bilo povsem jasno, da je reorganizacija prevara. Zdaj je prepozno jokati, da so nam vzeli socialno delo in govoriti, da čakamo, da se bomo končno začeli pogovarjati, kdaj bomo dobili možnost za boljše izvajanje storitev. Ne, vlak je odpeljal! Socialo so zdaj prevzeli pravniki in neki drugi uradniki in ti uradniki delajo, kar so jim naročili. Mi imamo zdaj sistem valpetov, ki so notri in nas pretepajo. To nima veze s socialnim delom.

Bojana

V letih, kar sem na centru se je precej spremenilo. Ko sem prišla na center, so bila vrata odprta, leta 2012 smo pa vrata zaklenili. Naslednje leto smo ukinili direktne telefone, torej postavili elektronske tajnice, leto za tem smo dali nalepke na vrata, da se niti ven več ne vidi.  No, zdaj se pa zgodi celo, ko pridejo ljudje v prostor, da jim rečemo: »vi niste naši, gremo, gremo, niste naši«. Problemi so se začeli leta 2012, ko smo dovolili, da so se na centrih, med našimi nalogami, tako nesmiselno razbohotili otroški dodatki. Od takrat je šlo na centrih za socialno delo samo še navzdol.

Imam idejo glede rešitve situacije. Moj predlog je, da se socialni transferji poenotijo za celo državo in se jih izloči iz centrov za socialno delo. Po moji oceni otroški dodatki ne sodijo na center za socialno delo. Menim, da bi morali uvesti univerzalni otroški dodatek, ki se ga izračuna na osnovi dohodninske lestvice. To je lahko vse računalniško avtomatizirano.

Kot rečeno, se mi zdi nujno, da gredo socialni transferji ven iz centrov in da se uvede univerzalni temeljni dohodek. Nek študent je pred časom, na osnovi podatkov z  ministrstva, naredil izračun vseh socialnih transferjev - to so denarne pomoči, otroški dodatki in tako naprej in prišel do sklepa, da bi se izračun izšel, da bi bili stroški primerljivi s temi zdaj.  S tem, ko bi izločili ta opravila iz centrov, bi se med drugim izognili mnogim ponižujočim situacijam, tako za strokovne delavce, kot za naše stranke. Če bi prišlo do tega, bi se mi na centrih lahko ukvarjali z ljudmi in kvaliteto njihovega življenja. Na našem centru je namreč od skupno 15 strokovnih delavcev, naenkrat 7 delalo le še za ZUPJS, preostali pa vse ostalo.

Aleks

Če bi bila narejena kakšna analiza, kaj je z ekonomskega vidika prinesla reorganizacija, menim, da bi pokazala, da ni upravičila posega. Menim, da je sistem zdaj dražji, kot je bil prej. Treba je bilo najeti nove prostore, spremeniti računalniške sisteme, piar na ministrstvu je bil drag itd. V finančnem smislu je reorganizacija podražila celotni sistem. Hkrati pa ugotavljamo, da se reorganizacija vsebine ni niti dotaknila in je vprašanje, če se je sploh namerava. Menim, da se je ne bo. In kaj bomo zdaj mi znotraj tega sistema, ki ni niti zaključen, niti dodelan in nima jasne podobe? Vsak, ki dela na centru, bo moral vsak dan znova odgovarjati na to skozi svoje delo. 

V času priprav, nas je agencija, ki je prevzela vodenje reorganizacije, po mailih bombardirala z različnimi sporočili, da bi naredili vtis, po katerem naj bi bila navidezno vzpostavljena informiranost. V drugi fazi priprav so ponudili tudi možnost odgovarjanja na neka vprašanja, a vse to je bilo nekako zavito v meglo in predstavljeno kot neka zgodba o uspehu, s krilaticami. To je bil pač piar pristop za idiote.

V tem času je pred uveljavitvijo nov Družinski zakonik, ki prenaša odločanje iz centrov na sodišča, kar pa ne pomeni manj dela na centrih. Če se glede tega primerjamo s sodniki, je jasno, da oni postavijo zahtevo: »tega ne bomo delali, dokler ne dobimo potrebnega števila novega strokovnega kadra«, pa to res dosežejo. Ali pa rečejo: »mi ne znamo, ker tega nismo delali, torej želimo izobraževanje« in dobijo izobraževanje. Pri nas vsega tega ni. Pri nas delujemo po principu, da smo preprosto vrženi v vodo, da plavamo, kot vemo in znamo in mi na to pristajamo.

Andreja

Iz centrov za socialno delo prihajajo, v času po reorganizaciji, ena za drugo zgodbe o problemih strokovnih delavcev, ob tem pa vprašanje, zakaj se FSD ne oglasi, ne pomaga? Sama menim, da bi vsi ti problemi morali priti v javnost, kajti to kar zdaj pride v javnost je, na primer: »enajst tisoč odločb rešenih« ipd, a javnost ne ve, da se to rešuje  na ramenih zaposlenih. Ti pa o tem ne smejo javno govoriti. Ko sem vabila kolegice na današnje srečanje, so mi povedale, da so dobile prepoved javnega nastopanja.

Jošt

Sem študent socialnega dela in mi je vedno težje hoditi na to fakulteto, ker od zunaj slišim kaj se dogaja s socialnim delom v praksi, na fakulteti pa o tem nič ne slišim. Težko se mi je učiti o socialnem delu in hkrati ignorirati kaj se v resnici dogaja z njim.

Žana

Tukaj sem ker me ta tema zanima. Sicer pa pišem za Mladino in sem vas prišla tudi zato poslušat. Kolikor vem, je politična garnitura, ki je privedla do trenutnih razmer odšla, nova pa pravi, da je to pač naredila prejšnja vlada, zato za nastale razmere ne odgovarja.

Anže

Menim, da v tem trenutku ni najbolj pomembno, kdo je odgovoren za nastalo situacijo, pač pa to, da naredimo nekaj, kar bi pomagalo rešiti problem. Na tej točki se mi ne zdi najbolj pomembno, kdo je odgovoren, pač pa se mi zdi pomembno, da zdaj nekaj naredimo, da rešimo problem, ali vsaj to poskusimo. Kazanje s prstom, samo po sebi ne reši situacije.

Aljoša

Reorganizacija je bila politični projekt in je bila tako tudi zastavljena. Stroka pri tem ni imela veliko. Na nek način so nas izigrali, nato pa se umaknili. V tem času se mi zdi treba stopiti v bran veljavnim standardom in normativom v socialnem delu. Uporabniki naših storitev hočejo kvalitetno socialno delo in hočejo, da funkcionira kvalitetna socialna država. Za kvalitetno delo pa potrebujemo dovolj strokovnih delavcev, ki pa jih je na centrih za socialno delo premalo. Pomembno se mi zdi zahtevati tudi izboljšavo na področju informacijskih podpor, kot je informativni izračun, za katerega so govorili, da bo izboljšal določene delovne postopke na centrih, tega niso storili.

Anja

Po moje je prvi pomemben korak pokazati javnosti, kakšna je realnost. Javnost najbrž ne ve, kakšna je situacija na terenu in kako drugačna je od tega, kar misli, da je. Reorganizacija je bila predstavljena, kot da bo socialno delo spet postalo socialno delo, na način, kot to pojmuje stroka. Zdaj pa poslušamo, da v praksi vse bolj delate drugo, kot pa socialno delo. Čudno se mi zdi tudi, da so podpisovali neko izjavo strinjanja z reorganizacijo, brez jasnih strokovnih zahtev, kaj naj reorganizacija prinese vsebinsko.

Simona

Zase lahko rečem, da nisem verjela obljubam, ki so bile dane pred uvedbo reorganizacije, kajti, če si pozorno poslušal kar so govorili, si lahko ugotovil, da gre za prazne obljube. To potrjuje kasnejši razvoj dogodkov, ko so se lotili zgolj organizacijskih zadev in zares delajo le to.

Pri nas postaja slabše kot pri policiji. Kar naprej se nam grozi. Izrekajo se opomini pred odpovedjo. Jaz dobim vsak petek en pisni opomin pred odpovedjo. Vse je na nek način izredno. O stroki sploh ne smeš več govoriti. Odnosi so zelo slabi. Ljudje si ne zaupajo, med seboj ne govorijo odprto. Prežijo eden na drugega. Nekdo je omenil geslo »na teren k ljudem«, toda zdaj se dejansko ljudje še bolj zapirajo, še bolj sedijo v pisarnah. Stanje je grozljivo. Tega ne bi smeli dopustiti, ker sicer ne bomo mogli več govoriti o socialnem delu, pač pa o prevladi upravnega in pravnega. Ti vse vedo in samo to (upravno pravno) je zanje pomembno. Nekdo je omenil povečanje števila kadrov. Kaj se pa je povečalo? Povečalo se je samo število pravnikov in upravnih delavcev v kadrovskih službah, torej aparat v skupnih službah, kadrovskih službah in administraciji.

Aleš

Sem študent te fakultete. Delam magistrsko nalogo na temo reorganizacije centrov. Naveličan sem že govorjenja o tem, ki traja, kot pravijo, že vsaj deset let. Zato sem se tudi lotil te teme. Ko smo bili (pred dobrima dvema letoma) na kongresu, so se ljudje javljali, da bodo naredili to in ono, pa se ni veliko zgodilo. Zato imam teh pogovorov že dovolj. Zanima me kaj in kako je s konkretno akcijo? Tukaj vidim nekaj zelo aktivnih ljudi. Ena gospa je tudi rekla, da bi bilo dobro, da bi se poenotili socialni transferji za celotno državo. Zanima me, kaj je mislila, kako konkretno to narediti, kako to izpeljati, ta univerzalni temeljni dohodek. Želel bi, da se pogovarjamo o konkretnih stvareh. Vsi slišimo in vemo, da so problem kadri in finance za izobraževanje in podobno. Jaz pogrešam akcijo in bi me zanimalo kako konkretno bi to lahko izvedli.

Vito

Menim, da bi morali zahtevati, da se nemudoma prekliče ukaz, da kolegi ne smete govoriti v javnosti. To se mi zdi kriminal, Če že kje, morda to lahko zahtevajo v korporacijah, kjer je neka privatna lastnina, pa še tam je to sporno. V socialnem delu pa je to povsem nesprejemljivo. Taka zahteva kaže na privatizacijo javne službe. To je treba nemudoma preklicati.

Ne vem čemu so bili namenjeni tisti podpisi, ki jih omenjate. Še nikoli ni bila izvedena nobena reforma s tem, da so predstavniki inštitucij podpisovali, da se s tam strinjajo. Reforma se zgodi, če ima ministrstvo moč in če ustvari soglasje, ampak ne formalno soglasje. To kaže na to, da tega soglasje ni bilo, da je bilo treba ustvariti formalni videz soglasja.

Kar se pa tiče družinske zakonodaje in prenosa pristojnosti na sodišče, je to odvzemanje moči socialnemu delu. Na Hrvaškem so vrnili stvar nazaj, tako, da so okrepili socialno delo v smislu mediacije. Prej so 70% konfliktov med bivšimi zakonci reševali na sodiščih, zdaj jih tak procent rešujejo z mediacijo.

Žana

Mi lahko kdo razloži, kaj so vam prepovedali?

Janko

Dobili smo pisno okrožnico, da ne smemo nastopati v medijih brez predhodne odobritve v.d. direktorice centra.

Vili

Menim, da je reorganizacija uspela. Uspešno so izločili socialno delo iz centrov za socialno delo. Prvi korak k temu je bil storjen leta 2012, ko so uvedli ZUPJS. Zdaj je težko reševati ta problem, a edini način, ki bi lahko bil učinkovit je, da se začnemo obnašati kot na upravni enoti Ljubljana. Oni delajo kvalitetno svoje delo, od osmih zjutraj, do štirih popoldne in delajo toliko, kolikor lahko in zmorejo in potem zaprejo in gredo domov. Na nas pa nadrejeni pritiskajo z nagovori, da imamo neko etiko in odgovornost do ljudi in da je zato treba narediti vse te odločbe čim hitreje, da ne bodo ljudje prikrajšani, da ne bodo lačni.

Sam menim nasprotno, če dosežemo, da pride do pritiska javnosti, se bodo morali ti, ki so reorganizacijo zakuhali in ti, ki jo vodijo, začeti z nami pogovarjati tudi o vsebinskih stvareh. Prej se pa ne bodo, ker za njih to ni potrebno. Torej, če bi mi na področju ZUPJS izvedli belo stavko, bi ljudje pritisnil in če bi šli do konca, bi lahko bil pritisk tak, da bi se moralo nekaj spremeniti. Ampak, za to je treba imeti pogum, pa ga nimamo.

Janko

Kot je opozorila že predsednica Društva socialnih delavcev, je v zadnjem času vse več strokovnih delavcev izgorelih, v porastu je število bolniških odsotnosti, ljudje zapuščajo delovna mesta in si iščejo druga. Ljudje so v stiskah, a mnogi,  ko dobijo možnost, da povejo kaj se jim dogaja, se za to ne odločijo, ker so prestrašeni. Bojijo se za svojo eksistenco.

Anže

To, kar lahko storimo takoj je, da vse to kar smo danes povedali povzamemo v zapis z navedbo najbolj perečih problemov in težav. Potem pa lahko to po potrebi uporabljamo. Sam ne čutim, da imam avtomatsko mandat, da bi kaj več naredil v zvezi s tem Ti, ki delate v praksi, ste tisti, ki lahko daste nam študentom mandat, da še mi kaj naredimo v zvezi s tem, o čemer govorimo danes. Predlagam da se da v kroženje list, na katerega vsak napiše svoj mail, ali vsaj vsak, ki ima namen o temah, o katerih govorimo danes, še kdaj razpravljati ali v zvezi s tem celo kaj narediti oz. prispevati. Za naprej pa se lahko dogovori še kaj drugega.

Majc

Menim, da mi svojih problemov ne moremo reševati na hrbtih uporabnikov.

Vili

Lahko pa tvoji zaposleni delajo brez plačila in brez tega, da se evidentirajo?

Majc

V imenu tega, da bodo naredili tisto, kar je za ljudi nujno, lahko, če to delajo prostovoljno.

Aljoša

Razumem obe strani. A menim, da države ne bomo prepričali  preko revežev, ki ne bodo dobili denarne pomoči. Laže bomo kaj dosegli, če se bo ponovilo, da študentje ne bodo dobili štipendij, ali da družine ne bodo pravočasno dobile otroških dodatkov, ali subvencij vrtcev. V teh primerih gre namreč bolj za ljudi in družine, ki so bližje srednjemu sloju. Ko ti pritisnejo na politiko, jih ta bolj poslušala. Razumem, da ne moremo na ramenih tistih, ki dobivajo denarno socialno pomoč, reševati teh zadev. To pa še ne pomeni, da lahko kolegice delajo ob sobotah in nedeljah. To tudi izkorišča država, v smislu: »saj se da«.

Pomembno pa je biti pozoren tudi na standarde in normative in zahtevati, da se jih upošteva. Ti bi naj zagotavljali primerni nivo kvalitete izvedenih storitev, hkrati pa terjali tudi primerno število zaposlenih, da lahko to kvaliteto tudi zagotovijo. V času priprav so lagali, da bo po reorganizaciji več kvalitetnega strokovnega dela. Obstaja veljaven katalog javnih pooblastil nalog in storitev, a se premalo upošteva. Menim, da  moramo izvajati pritisk na oblast, z nagovorom, da se je treba standardov in normativov preprosto držati. Na njihovi osnovi se lahko precej enostavno izračuna, koliko ljudi je za kaj potrebnih. 

Vito

Želel bi komentirati tisto o strahu. Ne gre samo za strah, gre tudi za zmedo. Če bereš Kafko, ne veš, kaj se obrne, kaj se dogaja, za kaj je kdo odgovoren in kar je še bolj grozno, in ima priokus o še hujših stvareh, je aroganca, ki se je razbohotila v zadnjih letih v teh strukturah. V smislu: nismo odgovorni nikomur. Lahko se poserjemo na stroko, lahko se poserjemo celo na volivce, pa bomo še vedno izvoljeni, če ne v eni stranki, pa v drugi.

Nekaj kar lahko storimo sami, pa je nek civilni monitoring - zbiranje podatkov, kaj se zdaj dogaja v zvezi z reorganizacijo. Če oni tega ne delajo, pa lahko to delamo ljudje, ki nas reorganizacija tako ali drugače zadeva, vključno z uporabniki.

Tamara

Preko bivših sodelavk, spremljam doživljanje stisk strokovnih delavcev. Te stiske so se zadnje mesece intenzivirale, a so prisotne že nekaj let. Reorganizacijo centrov za socialno delo vidim kot  uveljavljanje nekega modela, kot ga imajo zavodi za zaposlovanje. Tudi tam imajo prepovedi  komuniciranja z javnostjo, oziroma mora vse iti preko ljubljanskega  šefa. Kot opažam, so z reorganizacijo to dosegli tudi na centrih za socialno delo.

Kar se pa tiče tega monitoringa, delam zdaj doktorat in zbiram različne podatke v zvezi z delom na centrih. Težko pa pritegnem sogovornike, ravno zaradi stisk, ki jih omenjate.  Kar uspem dobiti, pa ljudje poročajo, da so zelo izpostavljeni.

S strani ministrstva sem uspela pridobiti nekatere podatke, na primer, o tem koliko je zaposlenih na centrih za socialno delo. Že več kot deset let je javno znano, da je na slovenskih centrih za socialno delo vsaj 30 % ljudi premalo. Dlje časa se je odlašalo z zaposlovanjem, z izgovorom, da čakajo na reorganizacijo. Zdaj pa govorijo, da  so povečali število zaposlenih na centrih s projektom  socialne aktivacije, čeprav dejansko ti ljudje niso zaposleni na centrih. V zadnjem času pa omenjajo teh 73 novih zaposlitev, ki naj bi jih razporedili, glede na potrebe centrov. Hkrati pa naj bi se z reorganizacijo poenotil sistem. Prej smo imeli 62 centrov, ki so bili različno veliki – od okrog pet, pa do devetdeset zaposlenih. Ko sem šla to pregledovat (če so točni podatki na Skupnosti centrov za socialno delo) je na sedanjih regijski centrih (ko naj bi do poenotenja prišlo) od cca. 24,5, do cca. 240 zaposlenih. Iz podatkov Skupnosti sicer ni jasno ali so v to število vključeni tudi ljudje, ki so zaposleni na projektih oz. programih. Torej ostaja velika, po moji oceni, zelo velika razlika – ali ima en center 24, ali  240 ljudi in celo več.

Po drugi strani pa obstaja velika razlika, koliko prebivalcev pride na enega zaposlenega. Imamo področja kjer je cca. 980 prebivalcev na zaposlenega na centru in imamo področja kjer je skoraj 2000 prebivalcev na zaposlenega na centru. Po vsem tem se sprašujem, v čem je bila »fora« te reorganizacije, če se niti teh stvari ni upoštevalo. Hkrati pa sem dobila podatek, da naj bi bil ključni razlog, zakaj se je šlo v to organizacijsko reorganizacijo, poenotenje teh služb na kadrovskem in finančno računovodskem področju.  Na vseh 62-tih centrih za socialno delo je bilo pred reorganizacijo na teh tehnično administrativnih nalogah, ali kakor koli bi se temu že reklo, zaposlenih (po podatkih MDDSZ) 168 ljudi. Torej, zaradi 168-ih ljudi v celi Sloveniji se je šla izvest reorganizacija, ki bo zdaj, kot je znano, prinesla veliko novih stroškov, pa da ne omenjam stisk zaposlenih, ki izgorevajo in bežijo s centrov. Presenetil me je tudi podatek, ki sem ga pridobila na ministrstvu (tega podatka v drugih raziskavah nisem zasledila), da je le približno 60 % zaposlenih na centrih za socialno delo socialnih delavcev. Do zdaj smo, glede na razpoložljive raziskave, menili, da jih je  nekje med 70% in 75%. Po podatkih, ki mi sem jih pred enim mesecem po mailu dobila od ministrstva pa vidim da je ta odstotek nižji oz. konkretno, da je na CSDjih po podatkih MDDSZ le 628 oseb s socialnodelovno izobrazbo, ki jih oni financirajo za redno dejavnost. To sovpada s tem kar ste povedali nekateri pred menoj, da se na centre za socialno delo zaposluje vedno več pravno upravnega kadra. Po tem takem bomo težko računali na socialno delo, če teh kadrov ne bo.

Vili:

Saj to je smisel reorganizacije. Zato je uspešna. To je njen cilj.

Tamara:

Pa direktorji oz. direktorice ki jih nastavljajo na ta delovna mesta - so socialne delavke, ki razmišljajo podobno kot vi?

Aljoša:

Izbirajo bolj pravnice. Na tej točki se kaže centralizacija oblasti, ki je v tem smislu uspešna. Demokracija pa je na čakanju. Dejansko je ni.

Vili:

Jaz se z mojo direktorico pogovarjam samo s predstavnikom sindikata. Pri prejšnjem direktorju, pred reorganizacijo, mi ni prišlo na misel, da bi na pogovor z njim povabil še predstavnika sindikata. Zdaj, ko imam pa stečajno upraviteljico, ki mi je grozila z odpovedjo, sem šel k njej na pogovor v spremstvu sindikalnega voditelja in vsakič, ko bom šel tja, bom zraven povabil še njega. Na tak način ustvarjam na njo (regijsko direktorico)  pritisk, s katerim jo pripravim do tega, da se z mano normalno in kulturno pogovarja. Zase sem se odločil, da se ne bom več pustil zastraševati. Odločil sem se, da se bom po potrebi tudi izpostavil in sem se.

Žana:

Če bi se vsi  poenotili in se ne bi več bali... Saj ne morejo vseh odpustiti.

Vili:

Jutri bom poklical Vesno Leskošek in ji predlagal,  naj fakulteta  kandidira pri ministrstvu, za odobritev projekta evalvacije reorganizacije. Ne zdi se mi prav, da zgolj študentje hodijo naokrog in zbirajo podatke. Nočem nikogar žaliti, toda študentje so lahko samo dopolnilo nečesa kar se dogaja. Zdelo bi se mi prav ,da bi fakulteta podprla naše napore, ali pa naj vsaj jasno pove, da ji je malo mar za ljudi, ki delajo na centrih in naj reče: » mi nimamo nič s tem, mi proizvajamo te kadre za v vesolje«.

Andreja:

Strinjam se z Vilijevo ideja, a ne zdi se mi dovolj zgolj nekaj poslati na ministrstvo. Zdelo bi se mi potrebno poslati tudi v parlament, na odbor za socialne zadeve.

Vili:

Poglej, z Jankom sva na tem odboru že bila.

Janko:

Oni so takrat slišali naša stališča, tudi to, da se ne izvaja nikakršen monitoring ali evalvacija posledic reorganizacije. Kar smo povedali, je bilo predvajano tudi po televiziji in so ljudje to lahko videli in slišali, nisem pa prepričan, da je od tega kak rezultat.

Vili:

Mimo je šlo - v zrak.