Kdo uči reorganizacijo?

Kdo uči reorganizacijo?

28.2.2019 se je v prostorih Fakultete za socialno delo odvila skupščina na temo reorganizacije centrov za socialno delo. Kot je bilo moč razumeti pripovedi socialnih delavcev, ki so se udeležili skupščine, po petih mesecih, ki so minili od uvedbe reorganizacije, je ocena o učinkih reorganizacije odločno negativna. Obljube o strokovnih izboljšavah, ki so bile dane pred izvedbo reorganizacije se niso uresničile, a so bile modificirane na način, da nikakor ne prispevajo k izboljšanju strokovnega dela na centrih.

Temu, da so spremembe v smislu razvoja, v delovanju centrov za socialno delo, kot temeljnih nosilcev stroke in prakse socialnega dela potrebne, strokovna javnost ni nikoli nasprotovala. Prej nasprotno, opozarjala je na premalo sredstev namenjenih izobraževanju zaposlenih in krčenju programov na račun birokratizacije dela. Ti problemi niso novi in se že dolgo časa vztrajno in učinkovito zajedajo v delovanje centrov. Socialni_e delavci_ke, zaposleni_e na centrih opozarjajo, da vse večji obseg dela predstavljajo naloge, ki nimajo direktne povezave s stroko in so bolj upravnega značaja. Tako strokovni_e delavci_ke na centrih za socialno delo že nekaj časa vse bolj tonejo v neko uradniško apatijo, ki jim krade čas in energijo za kreativno socialno, strokovno delo v službi uporabnikov.

Kljub vsem, že prej znanim težavam, v delovanju centrov za socialno delo, pa si je stroka enotna, da je obstoječa reorganizacija, daleč od zaželene spremembe, vendar je ravno nasprotno, malodane kvantni skok naprej po tej isti premici birokratizacije in politizacije centrov za socialno delo. Z uveljavitvijo regijskih centrov, ki predstavljajo osnovno strukturno okostje za delovanje tudi njihovih enot,  se je birokratski aparat zgolj povečal in naredil še večjo zmedo na vseh ravneh upravljanja centrov. Te zmede nikakor ni možno pripisati zgolj začetnim težavam po vzpostavitvi nove oblike delovanja temveč, kot opozarjajo zaposleni_e, je posledica pomanjkanja vsebine, ki ni prišla skupaj s formo. Obljuba, ki je bila dana zaposlenim na centrih za socialno delo, da bo najprej vpeljana forma, na katero bo kasneje pripeta vsebina, vse navdaja z nelagodjem ali celo resno skrbjo, kakšna naj bi ta vsebina bila. Je za verjeti, da bi lahko vsebina, prilagojena že vzpostavljeni organizacijski shemi, izhajala iz strokovnih izhodišč, ali bo zgolj služila opravičevanju te sheme?

Po zgolj petih mesecih, zaposleni na centrih opozarjajo na izgorelost in pomanjkanje motivacije za kvalitetno strokovno delo znotraj organizacijskega okvira, ki jim je bil vsiljen. Število odsotnosti zaradi bolezni je po pričevanjih skokovito naraslo, zaposleni_e v upravno administrativnih postopkih pa govorijo o bistveno prevelikem obsegu dela in skoraj vsakodnevnega podaljševanja delovnega dne.

Ob vsej organizacijski zmedi, ki na trenutke kaže, da bolj kot v delujoč sistem socialnega varstva, sodi v Kafkin roman, pa zaposleni_e na centrih za socialno delo tudi opozarjajo na avtokratski odnos, ki ga ima uprava regijskih centrov do zaposlenih. Za to, da bi preprečili možnost strokovne debate v medijskem prostoru, je uprava regijskega centra v Ljubljani, izdala okrožnico v kateri prepoveduje zaposlenim pojavljanje v javnih medijih, brez predhodnega dovoljenja uprave. Pritiski na tiste strokovne delavce_ke, ki se glasneje upirajo in opozarjajo na kritičnost situacije v socialnem varstvu, po uvedbi reorganizacije, so menda izpostavljeni_e grožnjam, povezanim z zaposlitvijo in delovnim mestom. Za nekatere je to menda tedenska stalnica. Sistem, ki s tako odločnostjo zatira strokovnjake_inje, ki opozarjajo na mnoge nepravilnosti, lahko pripelje slovensko socialno delo v razmere, ko strokovno delo malodane ne bo več mogoče.

Vsak študent_ka socialnega dela se ob pričevanjih strokovnjakov_inj iz prakse vpraša, kje je tu socialno delo? Na kakšen način mi lahko moje izobraževanje za stroko socialnega dela pomaga pri razumevanju situacije po reorganizaciji centrov za socialno delo?

Pomanjkanje kakršnihkoli metod in načel socialnega dela v delovanju centrov za socialno delo in celo pomanjkanje metod in načel socialnega dela na področju sodelovanja in odnosa do izvajalcev, bi zagotovo moralo zelo zaskrbeti in aktivirati akademsko stroko, da poda svoje mnenje in stopi ob bok strokovnjakom_injam iz prakse.

Resničnost je na žalost drugačna. Fakulteta za socialno delo je bila menda celo med podpisniki neke izjave, ki jo mnogi razumejo kot podpora kasnejši reorganizaciji, kar vzbuja nemalo neprijetnih občutkov. Snovalci reorganizacije formalne privolitve fakultete za izvedbo v bistvu sploh niso potrebovali in postavi se vprašanje kakšno vrsto legitimnosti so iskali s tem podpisom? Pomembnejše pa je vprašanje, zakaj so predstavniki_ce sploh podpisali_e tako listino v zvezi z reorganizacijo, za katero je po petih mesecih jasno, ne samo da je strokovno vprašljiva, pač tudi to, da izključuje stroko?

Reorganizacija Centrov za socialno delo je kljub svoji neverjetni teži, ki jo ima za sistem socialnega varstva tudi, in predvsem, za njegovo prihodnost, na fakulteti za socialno delo skorajda popolnoma spregledana. Študenti_ke se lahko o reorganizaciji seznanijo zgolj s strani mentorjev_ic na učni bazi kjer opravljajo prakso in preko nekaterih svetlih izjem med predavatelji_cami na fakulteti, ki ne sprejemajo tihega konsenza fakultete, ki študente_ke ne obvešča o dejanskem dogajanju v stroki in svoji vpletenosti v to dogajanje, in se povezujejo s strokovnjaki_injami iz prakse, da bi jim pomagali_e pri njihovem boju za ohranitev sistema socialnega varstva, ki ohranja načela stroke socialnega dela.

Študenti_ke socialnega dela se moramo zavedati, da gre za ohranitev naše stroke, kajti v primeru nadaljnjega neugodnega poteka reorganizacije, se lahko zgodi, da bomo po končanem študiju ugotovili_e, da so postali nosilni poklici za delo v socialnem varstvu drugi in ne več socialno delo.

Jošt Cafuta Maček